 |
Škofova določila
ŠKOFOVA DOLOČILA OB KRSTU, PRVEM OBHAJILU IN BIRMI
Z zakramenti uvajanja v krščanstvo, se pravi s krstom, birmo in evharistijo, se polagajo TEMELJI celotnega KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA. Krst namreč vernike prerodi, birma jih okrepi in v evharistiji prejemajo kruh večnega življenja. (prim. KKC 1212).
V naših župnijah ste duhovniki in drugi pastoralni delavci nemalokrat priča zmedenosti, nevednosti, pa tudi ?zahtev? s strani nekaterih staršev krščencev, prvoobhajancev, birmancev in tistih, ki bi radi prevzeli službo botra, pa za to nimajo pogojev. Prosili ste me, naj dam določila ob krstu, prvem obhajilu, birmi in tako pomagam k poenotenju priprave otrok na prejem zakramentov v soboški škofiji. Teža problema je v veri oz. neveri. Če starši nimajo vere, če v sebi nimajo odnosa do Boga, je tisoč težav in izgovorov glede pogojev, priprave in posledično zahtev glede dneva in ure za podeljevanje zakramentov. Če ni zagotovljena verska vzgoja in rast v veri, je treba krst in birmo odložiti v skladu s predpisi cerkvenega prava. V kolikor staršem sv. maša, pri kateri se Jezus daruje za nas, nič ne pomeni, oz. jo celo zavračajo, glede na odvisnost otrok od staršev, ni pogojev za krst otroka in tudi ne za birmo osnovnošolca, saj mu starši ne bodo mogli dajati potrebnega zgleda in podpore na poti k odrasli veri.
Cerkev ima glede verouka, priprave in prejemanja zakramentov ustaljeno in preverjeno prakso, ki ohranja svetost zakramentov in omogoča, da jih verniki prejemajo v zveličavno korist. Starši so svobodni pri svojih odločitvah. Nihče jih v nič ne sili. Pri svojih zahtevah pa Cerkvi ne morejo postavljati pogojev ali celo groženj. Zato dajem naslednja določila, ki veljajo za soboško škofijo:
* Redno se zakramenta sv. krsta in sv. birme podeljujeta med sv. mašo (PZ 155). Starši morajo resničnost teh treh zakramentov, ki so zakramenti uvajanja, spoznati, doživeti in obhajati, da bodo lahko versko vzgajali otroka. KRŠČENCI NAJ BODO KRŠČENI MED NEDELJSKO EVHARISTIJO (kan. 856). Pri tem naj ne bo izjem. Tudi tisti starši, ki živijo v civilnem zakonu ali v zunajzakonski skupnosti, naj imajo krst otroka med nedeljsko sv. mašo. Za njih je to edinstvena in milostna priložnost za spreobrnjenje. Župniki naj zato po župnijah uvedejo ?krstno nedeljo?, ki je glede na velikost župnije lahko enkrat ali dvakrat v mesecu. Izven nedeljske sv. maše in med tednom je dovoljeno krstiti samo v primeru bolezni otroka ali staršev. Dovoljeno je krstiti tudi med obredom poroke staršev, četudi se ta obhaja v soboto ali kateri drugi dan.
* Za krstnega in birmanskega botra veljajo določila Cerkvenega prava (kan. 872 ? 874 ter kan. 892 in 893) in Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem (PZ 180-183; 205).
Osnovna naloga botra je, da zagotavlja varstvo in vzgojo otroka v primeru, da starši tega ne zmorejo. Staršem pomaga pri vzgoji v katoliški veri. Krščeni član nekatoliške cerkvene skupnosti pri krstu in pri birmi ne more biti boter, ker ni v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo (kan. 205). Prav tako ne more prejemati zakramentov, zato tudi staršem ne more primerno pomagati pri zakramentalni vzgoji novokrščenca ali birmanca. Vzgled zakramentalnega življenja je namreč odločilen pri iskreni in goreči vzgoji otrok v katoliški veri. Krščeni član nekatoliške cerkvene skupnosti je lahko, če živi po svoji veri in izpolnjuje določila svoje skupnosti, hkrati s katoliškim botrom samo priča krsta. Pri birmi je lahko krščeni član nekatoliške cerkvene skupnosti priča. Nekatoličani, ki pripadajo vzhodnim pravoslavnim Cerkvam, so lahko pri krstu ali birmi pravi botri (Encheridion Vaticanum 2, 1241). Župnik župnije krsta naj v krstno knjigo poleg katoliškega botra zapiše tudi pričo in kateri nekatoliški cerkveni skupnosti pripada. Tudi v birmansko knjigo naj na isti način zapiše botra ali pričo.
* Formalno izpolnjevanje pogojev določil Cerkvenega prava (kan. 872 ? 874 ter kan. 892 in 893) še samo po sebi ni zadostno za službo birmanskega botra ali priče. Če nekdo živi v javnem pohujševanju (neplačevanje davkov, kratenje pravic delavcev in oškodovanje pri plačah, prešuštno razmerje, ogrožanje svojega zdravja in življenja z narkotiki, javno sramotenje vere ali Cerkve in zbujanje sovraštva /kan. 1369/, gmotno podpiranje in udeleževanje na nemoralnih zabavah?) in s tem ne preneha, ne more biti boter niti priča. Župnik lahko da sodbo o tem. V nekaterih primerih naj se posvetuje s člani Župnijskega pastoralnega sveta.
*Krstni in birmanski botri ne morejo biti tisti, ki so krščeni in samo civilno poročeni, ker takšna zveza pomeni pomanjkanje vere in zaupanje v Božjo pomoč pri podelitvi zakramenta sv. zakona in potem tudi pri krščanskem življenju. Lahko bi se cerkveno poročili, pa tega še ne zmorejo ali nočejo. Ti ne morejo biti niti priče pri sv. krstu in ne pri sv. birmi.
* Cerkveno poročeni in nato civilno ločeni ter ponovno civilno poročeni ne morejo biti ne krstni in ne birmanski botri. Ne glede na krivdo za ločitev, so s sklenitvijo novega, civilnega zakona, dokončno razdrli prejšnjo zakonsko vez in tako ugasnili luč milosti zakramenta sv. zakona. Tako so nehali biti znamenje tiste edinosti, ki pomeni zvezo med Kristusom, ženinom in Cerkvijo, njegovo nevesto. Z dejanjem civilne ločitve sicer niso izključeni iz Cerkve. Niso pa v evharističnem občestvu, ki pomeni popolno zedinjenje s Kristusom (kan. 915). Zato ne morejo biti ne krstni ne birmanski botri. Lahko so priče pri sv. krstu in sv. birmi, če kljub vsemu redno hodijo k sveti maši, molijo, opravljajo dobra dela in versko vzgajajo svoje otroke. Velja pa določilo, da krščenec poleg priče mora imeti še botra.
* Botri ali priče tudi ne morejo biti tisti krščeni, ki še niso cerkveno poročeni ali že cerkveno poročeni in civilno ločeni ter živijo v zunajzakonski skupnosti (CD 93, 2). Njihovo stanje pomeni trdovratno vztrajanje v javnem velikem grehu (kan. 915). Z načinom svojega življenja se upirajo svetopisemski podobi moža in žene ter njuni zvezi, omalovažujejo cerkveni nauk in določila o zakramentu sv. zakona. Čeprav se nekateri, ki živijo v zunajzakonski skupnosti, že pripravljajo na prejem zakramenta sv. zakona, dokler ga ne sklenejo, ne morejo biti botri niti priče. Njihovo grešno stanje, ki traja do cerkvene poroke, jim tega ne dovoljuje.
* Botri so lahko tisti, ki so bili cerkveno poročeni, ne po svoji krivdi civilno ločeni, a niso sklenili nove, civilne zakonske zveze in ne živijo v zunajzakonski skupnosti. Čeprav njihovo stanje pomeni rano za Cerkev, a ker za to nimajo osebne krivde, ostajajo v njenem občestvu in tudi lahko po zakramentalni odvezi prejemajo sveto obhajilo.
* Če po sv. birmi priča, prej cerkveno poročena, nato civilno ločena in ponovno civilno poročena, od cerkvenega sodišča pridobi ničnost cerkvenega zakona, se v birmansko knjigo vpiše kot boter šele po sklenitvi novega cerkvenega zakona.
*Boter ne more biti nekdo, ki je krščencu, oziroma birmancu oče ali mati. Boter je namreč pomočnik staršem pri vzgoji otrok v katoliški veri in krščenca ali birmanca podpira z molitvijo (PZ 181).
* Krščenca ali birmanca, ki pri istem obredu hkrati prejemata zakrament sv. krsta ali sv. birme, ne moreta biti drug drugemu boter niti priča vere.
* Če župnik ugotovi prevaro po podelitvi zakramenta sv. krsta ali sv. birme, naj zlorabo domnevnega botra ali priče skrbno zapiše pod opombo v krstno in birmansko knjigo.
* Če odrasli katehumen ne more dobiti botra, naj bo kljub vsemu krščen. Če birmanec ne more dobiti botra niti priče, naj bo kljub vsemu birman.
* Če duhovnik presodi, da starši niso pripravljeni ali pa zreli za versko vzgojo otroka in za to nalogo ne morejo pridobiti botra, naj za primeren čas odloži krst otroka, nikakor pa ga naj ne odreče (kan. 868 &2).
* Če bo krst v tuji župniji, naj se starši najprej obrnejo na domačega župnika, ga o vsem informirajo in si od njega pridobijo dovoljenje za krst drugod. Župnik iz tuje župnije naj o podeljenem krstu primerno obvesti župnika, od koder prihaja krščenec.
* Dosedanja ustaljena praksa v škofiji omogoča krščenim otrokom prejem prvega sv. obhajila po treh letih in prejem zakramenta sv. birme po sedmih letih verouka. Verouk brez obiska sv. maše in brez pričevanja vere staršev za otroka nima velike koristi. Če starši kljub vabilom župnika zavračajo reden obisk nedeljske in praznične sv. maše in nočejo sodelovati pri rednih pripravah otroka na prejem prvega sv. obhajila, oziroma sv. birme, lahko župnik po pametni presoji odloži podelitev teh dveh zakramentov (kan. 913-914). Omenjena zakramenta lahko otroci prejmejo, ko bodo starši resno sprejeli odgovornost za osebno versko poglabljanje in versko vzgojo njihovih otrok. Odrasli pa so lahko krščeni in birmani, ko izrazijo voljo glede zakramentov in so dovolj poučeni v verskih resnicah in utrjeni v krščanskem življenju (kan. 865&1; 891).
* Tudi v času zimskih in letnih počitnic ostane dolžnost obiska nedeljske in praznične sv. maše. Od Boga si ne moremo in ne smemo spočiti. Mnogi v počitnicah zapravijo vero, ker niso negovali svojega duhovnega življenja.
Omenjena določila so smernice, ki pomagajo k večji odgovornosti staršev in botrov pri verski vzgoji otrok, duhovnikom pa k poenotenju pastorale glede podeljevanja zakramentov uvajanja v naši škofiji. V primeru namernega kršenja teh določil in vztrajanja v tem, bo duhovniku do preklica odvzeta pravica podeljevanja zakramentov uvajanja. V dogovoru s škofom namesto njega pripravljata in podeljujeta zakramente uvajanja dekan ali prodekan določene dekanije.
Gospod Jezus, edini Odrešenik, naj se nas usmili, vodi in pripelje do večnega zveličanja. Čeprav je večina določil že tako ali tako v veljavi, saj so predpisana od cerkvenega učiteljstva in kanonskega prava, v tem sporočilu navedena določila, duhovniki na primeren način predstavite vernikom. S 1. februarjem 2013 naj ta dopis stopi v veljavo!
+ dr. Peter Štumpf
soboški škof
